Marcel Štefančič v svojem članku pojasnjuje, kako so se protestniki gibanja 99 odstotkov povezali z idejami in masko Guya Fawkesa. Mislim, da je treba temeljno idejo protestnikov, ki »nasprotujejo diktaturi razšopirjenega, pohlepnega finančnega sektorja«, pogledati nekoliko podrobneje.

Še pred časom si pri nogometu lahko stavil na 3 možnosti: na zmago ekipe A, na zmago ekipe B ali na neodločen izid. Že bežen pogled na današnje stavnice razkrije, da lahko stavimo na cel kup »izvedenih« produktov: katera ekipa bo prva dala gol, bosta obe ekipi dali gol, bo vsota golov na tekmi večja od x, v katerem polčasu bo padel prvi gol, katera ekipa bo prva dobila rumeni karton ipd. Kako in predvsem zakaj je prišlo do take spremembe?

Organizatorji stav se dobro zavedajo, da za njihov zaslužek ni pomembno, kdo zmaga, ampak le, koliko ljudje stavijo. Provizijo namreč poberejo v vsakem primeru, od vseh pri stavi sodelujočih, ne glede na zmagovalca ali poraženca. Več ko je vplačil, večji je njihov provizijski zaslužek. Ker smo ljudje tveganju tem bolj naklonjeni, bolj ko gre za malo verjetne, a velike dobitke, kar sta dokazovala že nobelovca Kahneman in Tversky in na kar kaže priljubljenost loterije, si prireditelji športnih (in drugih) stav izmišljujejo čedalje bolj »čudaške« produkte, da bi le k igri pritegnili čim več ljudi. Z verjetnostnega vidika se namreč vsaka stava za igralce izide z ničelno vsoto – denar gre le iz enih žepov v druge. Statistično gledano (torej na dolgi rok) je v igri stav vsak igralec v izgubi – in sicer točno za višino provizije, ki jo je plačal organizatorjem, in davka, ki ga je ob dobitkih plačal državi (in ga ne dobil vrnjenega ob izgubah).

A kaj imajo športne stave skupnega z bankami? Stoletja so banke imele predvsem eno vlogo – posredovati med tistimi, ki denarja trenutno ne potrebujejo ali ga ne znajo bolje investirati kot za obresti, in tistimi, ki denar danes potrebujejo, pa ga bodo vrnili jutri oz. ga znajo investirati za večji dobiček, kot bodo plačali obresti za njegovo izposojo. Na eni strani posojilodajalci, na drugi posojilojemalci, med njimi pa banka, ki pobere posredniško provizijo. In podobno kot organizatorji športnih stav se tudi banke dobro zavedajo, da je znesek njihove provizije odvisen predvsem od prometa, ki ga ustvarjajo »igralci« na finančnih trgih.

Začetki bančnih stav so bili precej nedolžni – poleg kreditne dejavnosti, ki so jo za večje stranke zapakirale v pakete takih in drugačnih obveznic, so banke začele opravljati še valutne zamenjave in posredovale med kupci in prodajalci delnic podjetij. Temeljna ideja ni sporna – lastniki morajo imeti možnost prodati svojo lastnino, podjetja za svoje poslovanje potrebujejo različne valute in vire financiranja, posredniki pa morajo biti vredni zaupanja. A kaj kmalu so banke ugotovile, da se jim bodo prihodki močno povečali, če bodo v posredniško »igro« pritegnile tudi tiste, ki jih v času med nakupom in prodajo zanima predvsem razlika v ceni (ne pa tudi npr. dividende). Ker se denar teh ljudi (nekateri jim pravijo špekulanti) preliva le iz enih žepov v druge, je njihovo igranje z verjetnostmi na finančnih trgih popolnoma enako klasičnim igram na srečo, le da so produkti, na katere stavijo, lahko še precej bolj zapleteni kot pri prej omenjenem nogometu.

Bankam namreč omogočanje špekulativnega trgovanja z osnovnimi finančnimi instrumenti, kot so delnice, valute, obveznice, kmalu ni bilo dovolj. Hotele so pridobiti tudi tiste »igralce«, ki tveganju sicer niso naklonjeni, vendar ko so v igri malo verjetni, a veliki dobitki, svoje stališče spremenijo. Izmislile so si cel kup izvedenih instrumentov, od finančnih (opcije, terminske pogodbe, pogodbe na razliko v ceni, diskontni/garantirani/turbo certifikati, strukturirani produkti, finančni vzvodi ipd.) do blagovnih, ki se glasijo na kovine, energijo, kmetijske pridelke, vreme itd. Danes je izvedenih instrumentov neskončno mnogo. Tako rekoč vsaka banka lahko izda produkt, ki ga sestavi iz skoraj poljubne kombinacije vrednostnih papirjev. Ena opcija, dve obveznici, nekaj tehnoloških delnic … pa dajmo zraven še kak indeks, pa na zlato in nafto ne pozabimo. Napišimo še prospekt in igralci na srečo ga bodo lahko kupovali in prodajali. Ali ga prodajali na kratko. Si ga izposojali. Ga zastavljali. Karkoli, samo da ustvarjajo promet, od katerega bomo pobrali provizijo.

Že na prvi pogled se torej zdi, da gre pri špekuliranju na finančnih trgih za igro ničelne vsote, kar pravzaprav igre na srečo definira. A banke nočejo, da bi se igralci tega zavedali, saj bi jih zavedanje lahko odvrnilo od igranja, državam omogočilo višje obdavčitve in s tem od igre odvrnilo še več igralcev. In tudi zato so izjave »lažnega borznega trgovca« Alessija Rastanija, kakršna je »Vlade ne vladajo svetu – svetu vlada Goldman Sachs«, pred dobrim mesecem razburile svetovno in predvsem bančno javnost.

Ocenjuje se, da je danes več kot 80 % vsega trgovanja na finančnih trgih špekulativnega. Vrednost vseh izvedenih finančnih instrumentov je približno 3,5-krat višja od vrednosti vsega premoženja na svetu. Zaslužki posrednikov s temi instrumenti so torej velikanski. Banke neposredno ali posredno denar od teh iger jemljejo skoraj vsem ljudem. A za uspešnost te dejavnosti je nujno, da se ljudje ne zavedamo, da gre za igro na srečo. Banke v svojem pohlepu nočejo, da bi igralci na finančnih trgih uvideli, v kako neumne – matematično vnaprej obsojene na neuspeh – posle se spuščajo. In s tega vidika na prvi pogled razmeroma radikalen slogan »Denar ljudem, ne bankam!« dobi precej več smisla.

Priznanje, da se lahko na malo daljši rok igramo le igre z ničelno vsoto je po mojem tisto, ki nam gre vsem težko v glavo, tudi če nam je sicer jasno, da se mora eksponentna rast ustaviti.

Trenutno je svetovno gospodarstvo predstavljeno kot igra s pozitivno vsoto, tisto, kar je pozitivno pri vsem skupaj, temu rečemo gospodarska rast. Pred časom sem tudi sam zapisal, da me je strah časov, ko si bomo upali priznati, da v neskončnost ne moremo rasti. To pa zato, ker se tudi ob prividu rasti obstaja upanje, da lahko preganjaš tisti procent novo ustvarjenega, brez da bi s tem oškodoval druge. V igrah z ničelno vsoto tega ni, strategije so usmerjene v ohranitev statičnega ravnovesja, družbe postanejo strahotno nemobilne, načini ohranjanja tega statusa quo pa so lahko tudi precej brutalni. V moji predstavi tako nekako kot spopadi za nadzor nad ozemljem skozi zgodovino, recimo svetovne vojne so v dvajsetem stoletju izbruhnile, ko ni bilo več česa kolonizirati niti v Afriki.

Zato se tudi če vemo, da je rast čedalje bolj lutkovna predstava (donosi vztrajno padajo, provizije pač ne), v odsotnosti druge ideje o humani družbi, le te še vedno oklepamo.