Button
Are you sure that you want to delete filter?
Yes
No
You must choose a filter!
Close
Button
You will save filter data!
or
|
Existing filter name:
|
|
Shrani
|
Cancel
Button

please wait ...
Je celotna start-up industrija v svojem bistvu en velik »nateg«?
Thread
(Posts 1 to 6 from 6,
shown
, hook shown
)
|
Number of link per page :
|
|
Z internetom in digitalnim razvojem se je posel ustanavljanja podjetij zelo razmahnil, s start-upi se danes ukvarjajo pravzaprav vsi – od mladih in malo manj mladih podjetnikov, prek oblikovalcev, tržnikov, programerjev, novinarjev, bančnikov, komunikacijskih družb, spletnih velikanov, filmskih studiev do svetovalcev, mentorjev, podjetniških pospeševalnikov, semenskega kapitala in finančnih skladov. Skratka, s start-upi je povezana cela mala industrija, ki seveda od njih tudi živi.
Na drugi strani pa imamo statistične podatke: skladi tveganega kapitala vložijo svoj denar v vsako 400-to idejo, ki jo proučijo, skoraj vsi njihovi prihodki pa pridejo od 5 % naložb. Kar pomeni, da je zares uspešna šele vsaka osemtisoča ideja.
Kaj to pomeni za prve člene v tej verigi, za podjetnike? Da velika večina ne bo uspešna, tisti, ki pa bodo, pa od tega ne bodo imeli veliko, saj jim bo večino pobrala vsa ta industrija.
Zadeva me spominja na zlatokopsko mrzlico, v kateri je obogatelo zelo malo zlatokopov, po drugi strani pa kar nekaj podjetij, ki so zlatokope oskrbovali, kot npr. Levi Strauss, ki jih je oskrboval s hlačami in šotori. Skladi tveganega kapitala so šli celo tako daleč, da podjetnike učijo, kako naj jim predstavijo svojo idejo, da bo videti čim bolj mikavna, s čimer predstavitve izgubljajo izvirnost. In konec koncev – mar ni osnovna dejavnost skladov iskanje novih talentov, ne pa, da sedijo v svojih usnjenih stolih in postavljajo pogoje, kdo in kdaj lahko pride k njim?
In zato mislim, da je celotna scena, ki se dogaja okoli start-upov, en velik nateg. Podobno, kot je nateg scena, ki se dogaja okoli športnikov, od katerih živi cela industrija, športnikov, ki bi živeli od športa, pa je le drobna peščica tistih, ki trenirajo na stotine ur, dni in tednov. Če bi bilo po moje, bi oboje prepovedal. Tako razne pospeševalnike in sklade tveganega kapitala kot profesionalni šport. Ker je verjetnost uspeha tako majhna, da je skoraj zanemarljiva, cele množice ljudi v tem pušča kup denarja, časa in energije, ki bi jih z verjetnostnega računa lahko precej uspešneje lahko porabili kje drugje.
Kakšna je torej po mojem mnenju rešitev za podjetnike? Sedijo naj svojim sanjam, vztrajajo naj pri svoji ideji, a naj to počnejo na star, tradicionalen način. Počasi, a vztrajno, brez želje po hitrem bogastvu. Če že imajo res dobro idejo, bodo v svojem življenju najverjetneje imeli le eno, kajti tisti, ki bi imeli odlični dve ideji ali več, skoraj ne obstajajo. In naj od te svoje ideje živijo dobro sami, ne pa cel kup ljudi, ki ni naredil drugega, kot v določenem trenutku izkoristil njihovo nemoč. Obstaja namreč množica podjetnikov, ki so obogateli na `tradicionalen` način, le znani in popularni niso toliko kot tisti, ki jih za svoje potrebe poveličuje start-up industrija.
Attached photos
Start-up.jpg
Attached threads
Start-up nateg
Podobno očitno razmišlja tudi lastnik Datalaba. Nekaj povzetkov njegovega razmišljanja: - Start-upi niso podjetja, katerih gorivo je denar ali akumulacija, nasprotno, start-upi so podjetja, ki vampirizirajo nefinančne vire in predvsem delovni elan zaposlenih ter tako gradijo svojo konkurenčno prednost.
- Kar 99 odstotkov start-upov ne bo preživelo v zamišljeni obliki. Zaradi brbotajoče start-upovske scene celo velika podjetja opuščajo razvojne oddelke, saj je precej ceneje za pridobitev tehnologije kar kupiti start-up. Intelektualno lastnino, razvito s podplačanimi kreativci v start-upu, je možno zelo poceni kupiti od vlagatelja, ki želi izhod.
- Tipičen scenarij: imaš dobro idejo. Narediš start-up, najdeš venture sklad. Podpišeš pogodbo in dobiš denar, z njim pa obveznosti. Svetovalce in druge cash-burnerje. Denar je kmalu porabljen, uresničitev ciljev pa zaradi velikopoteznosti teh precej pod postavljeno mejo. Pride bridge posojilo in venture sklad poveča svoje lastništvo z 20 na 60 odstotkov. Upravljavec sklada govori s svojim prijateljem v multinacionalki, ki o tehnologiji razmišlja, ter mu vložek proda. Multinacionalka je dobila tehnologijo ceneje, upravljavec venture sklada je zaslužil, ustanovitelji pa pač odpišejo nekaj let trdih prizadevanj in so veseli, da jim banka ne zapleni družinske hiše.
- Težava Slovenije ni v začetku podjetja, temveč pozneje - takrat, ko bi podjetje moralo začeti živeti od svojih prihodkov. Majhen, dvomilijonski trg namreč pomeni, da imaš lahko tisoč kupcev, ne 100 tisoč. Če jih želiš imeti 100 tisoč, potem je treba odpirati druge trge. Prag dosega ekonomije obsega pa se z vsakim dodatnim trgom zviša, saj se zvišajo stroški za prevode, trženje in prodajne službe ter ne nazadnje za delovanje v različnih jurisdikcijah.
- Namesto spodbujanja nastanka podjetij s simboličnimi vložki 10-50 tisoč evrov zagonskega kapitala, bi morali ta sredstva povečati in nameniti za pomoč podjetjem na poznejših stopnjah razvoja. Namesto gradnje tehnoloških inkubatorjev (jih je dovolj in z raznovrstnimi kompetenčnimi/odličnostnimi centri resnično preveč) bi potrebovali »access to market« inkubatorje - nekakšne prodajne salone tehnologije. Slovenska start-up hiša v San Franciscu je dober primer in začetek. Namesto lažjega odpiranja podjetja raje lažje tekoče poslovanje tega. Namesto popularizacije patentiranja raje boljšo in predvsem hitrejšo zakonsko zaščito, podprto s podporo diplomatskih predstavništev po svetu (start-up se težko pravno bojuje z multinacionalko - veliko več lahko naredi država z mehkimi pritiski).
(03.11.14 at 11:51)
[ Zabavna elektronika ]
[ start-up ]
[ podjetništvo ]
[ mladi podjetnik ]
[ nasvet ]
[ IT ]
|
|
13.08.13 at 13:03
RE: Janez
Z internetom in digitalnim razvojem se je posel ustanavljanja podjetij zelo razmahnil, s start-upi se danes ukvarjajo pravzaprav vsi – od mladih in malo manj mladih podjetnikov, prek oblikovalcev, tržnikov, programerjev, novinarjev, bančnikov, komunikacijskih družb, spletnih velikanov, filmskih studiev do svetovalcev, mentorjev, podjetniških pospeševalnikov, semenskega kapitala in finančnih skladov. Skratka, s start-upi je povezana cela mala industrija, ki seveda od njih tudi živi.
Na drugi strani pa imamo statistične podatke: skladi tveganega kapitala vložijo svoj denar v vsako 400-to idejo, ki jo proučijo, skoraj vsi njihovi prihodki pa pridejo od 5 % naložb. Kar pomeni, da je zares uspešna šele vsaka osemtisoča ideja.
Kaj to pomeni za prve člene v tej verigi, za podjetnike? Da velika večina ne bo uspešna, tisti, ki pa bodo, pa od tega ne bodo imeli veliko, saj jim bo večino pobrala vsa ta industrija.
Zadeva me spominja na zlatokopsko mrzlico, v kateri je obogatelo zelo malo zlatokopov, po drugi strani pa kar nekaj podjetij, ki so zlatokope oskrbovali, kot npr. Levi Strauss, ki jih je oskrboval s hlačami in šotori. Skladi tveganega kapitala so šli celo tako daleč, da podjetnike učijo, kako naj jim predstavijo svojo idejo, da bo videti čim bolj mikavna, s čimer predstavitve izgubljajo izvirnost. In konec koncev – mar ni osnovna dejavnost skladov iskanje novih talentov, ne pa, da sedijo v svojih usnjenih stolih in postavljajo pogoje, kdo in kdaj lahko pride k njim?
In zato mislim, da je celotna scena, ki se dogaja okoli start-upov, en velik nateg. Podobno, kot je nateg scena, ki se dogaja okoli športnikov, od katerih živi cela industrija, športnikov, ki bi živeli od športa, pa je le drobna peščica tistih, ki trenirajo na stotine ur, dni in tednov. Če bi bilo po moje, bi oboje prepovedal. Tako razne pospeševalnike in sklade tveganega kapitala kot profesionalni šport. Ker je verjetnost uspeha tako majhna, da je skoraj zanemarljiva, cele množice ljudi v tem pušča kup denarja, časa in energije, ki bi jih z verjetnostnega računa lahko precej uspešneje lahko porabili kje drugje.
Kakšna je torej po mojem mnenju rešitev za podjetnike? Sedijo naj svojim sanjam, vztrajajo naj pri svoji ideji, a naj to počnejo na star, tradicionalen način. Počasi, a vztrajno, brez želje po hitrem bogastvu. Če že imajo res dobro idejo, bodo v svojem življenju najverjetneje imeli le eno, kajti tisti, ki bi imeli odlični dve ideji ali več, skoraj ne obstajajo. In naj od te svoje ideje živijo dobro sami, ne pa cel kup ljudi, ki ni naredil drugega, kot v določenem trenutku izkoristil njihovo nemoč. Obstaja namreč množica podjetnikov, ki so obogateli na `tradicionalen` način, le znani in popularni niso toliko kot tisti, ki jih za svoje potrebe poveličuje start-up industrija.
Tudi jaz bi jih prepovedal in zakaj? Sklad tveganega kapitala v imenu nosi besedo tvegani kapital, odločajo pa se le za ideje, ki bi jih financiral vsakdo, ki ima dovolj denarja, torej se prva laž skriva že v imenu sklada. Start up industrija pa je dejansko izkoriščanje imena za služenje na mladih podjetnikih. Snađi se sam i glistom zaveži cipelu!
|
|
14.08.13 at 15:48
RE: Janez
Z internetom in digitalnim razvojem se je posel ustanavljanja podjetij zelo razmahnil, s start-upi se danes ukvarjajo pravzaprav vsi – od mladih in malo manj mladih podjetnikov, prek oblikovalcev, tržnikov, programerjev, novinarjev, bančnikov, komunikacijskih družb, spletnih velikanov, filmskih studiev do svetovalcev, mentorjev, podjetniških pospeševalnikov, semenskega kapitala in finančnih skladov. Skratka, s start-upi je povezana cela mala industrija, ki seveda od njih tudi živi.
Na drugi strani pa imamo statistične podatke: skladi tveganega kapitala vložijo svoj denar v vsako 400-to idejo, ki jo proučijo, skoraj vsi njihovi prihodki pa pridejo od 5 % naložb. Kar pomeni, da je zares uspešna šele vsaka osemtisoča ideja.
Kaj to pomeni za prve člene v tej verigi, za podjetnike? Da velika večina ne bo uspešna, tisti, ki pa bodo, pa od tega ne bodo imeli veliko, saj jim bo večino pobrala vsa ta industrija.
Zadeva me spominja na zlatokopsko mrzlico, v kateri je obogatelo zelo malo zlatokopov, po drugi strani pa kar nekaj podjetij, ki so zlatokope oskrbovali, kot npr. Levi Strauss, ki jih je oskrboval s hlačami in šotori. Skladi tveganega kapitala so šli celo tako daleč, da podjetnike učijo, kako naj jim predstavijo svojo idejo, da bo videti čim bolj mikavna, s čimer predstavitve izgubljajo izvirnost. In konec koncev – mar ni osnovna dejavnost skladov iskanje novih talentov, ne pa, da sedijo v svojih usnjenih stolih in postavljajo pogoje, kdo in kdaj lahko pride k njim?
In zato mislim, da je celotna scena, ki se dogaja okoli start-upov, en velik nateg. Podobno, kot je nateg scena, ki se dogaja okoli športnikov, od katerih živi cela industrija, športnikov, ki bi živeli od športa, pa je le drobna peščica tistih, ki trenirajo na stotine ur, dni in tednov. Če bi bilo po moje, bi oboje prepovedal. Tako razne pospeševalnike in sklade tveganega kapitala kot profesionalni šport. Ker je verjetnost uspeha tako majhna, da je skoraj zanemarljiva, cele množice ljudi v tem pušča kup denarja, časa in energije, ki bi jih z verjetnostnega računa lahko precej uspešneje lahko porabili kje drugje.
Kakšna je torej po mojem mnenju rešitev za podjetnike? Sedijo naj svojim sanjam, vztrajajo naj pri svoji ideji, a naj to počnejo na star, tradicionalen način. Počasi, a vztrajno, brez želje po hitrem bogastvu. Če že imajo res dobro idejo, bodo v svojem življenju najverjetneje imeli le eno, kajti tisti, ki bi imeli odlični dve ideji ali več, skoraj ne obstajajo. In naj od te svoje ideje živijo dobro sami, ne pa cel kup ljudi, ki ni naredil drugega, kot v določenem trenutku izkoristil njihovo nemoč. Obstaja namreč množica podjetnikov, ki so obogateli na `tradicionalen` način, le znani in popularni niso toliko kot tisti, ki jih za svoje potrebe poveličuje start-up industrija.
Predvidevam, da je potem podobno tudi finančna industrija en velik nateg z vidika neodvisnega investitorja? Ali vidiš kje morda kakšne bistvene razlike, poleg seveda velikosti?
|
|
14.08.13 at 18:13
RE: Captain Hook
Predvidevam, da je potem podobno tudi finančna industrija en velik nateg z vidika neodvisnega investitorja? Ali vidiš kje morda kakšne bistvene razlike, poleg seveda velikosti?
V Mladini sem med pismi bralcev pred slabima dvema letoma objavil tole (če se da komu brat :
Marcel Štefančič v svojem članku pojasnjuje, kako so se protestniki gibanja 99 odstotkov povezali z idejami in masko Guya Fawkesa. Mislim, da je treba temeljno idejo protestnikov, ki »nasprotujejo diktaturi razšopirjenega, pohlepnega finančnega sektorja«, pogledati nekoliko podrobneje.
Še pred časom si pri nogometu lahko stavil na 3 možnosti: na zmago ekipe A, na zmago ekipe B ali na neodločen izid. Že bežen pogled na današnje stavnice razkrije, da lahko stavimo na cel kup »izvedenih« produktov: katera ekipa bo prva dala gol, bosta obe ekipi dali gol, bo vsota golov na tekmi večja od x, v katerem polčasu bo padel prvi gol, katera ekipa bo prva dobila rumeni karton ipd. Kako in predvsem zakaj je prišlo do take spremembe?
Organizatorji stav se dobro zavedajo, da za njihov zaslužek ni pomembno, kdo zmaga, ampak le, koliko ljudje stavijo. Provizijo namreč poberejo v vsakem primeru, od vseh pri stavi sodelujočih, ne glede na zmagovalca ali poraženca. Več ko je vplačil, večji je njihov provizijski zaslužek. Ker smo ljudje tveganju tem bolj naklonjeni, bolj ko gre za malo verjetne, a velike dobitke, kar sta dokazovala že nobelovca Kahneman in Tversky in na kar kaže priljubljenost loterije, si prireditelji športnih (in drugih) stav izmišljujejo čedalje bolj »čudaške« produkte, da bi le k igri pritegnili čim več ljudi. Z verjetnostnega vidika se namreč vsaka stava za igralce izide z ničelno vsoto – denar gre le iz enih žepov v druge. Statistično gledano (torej na dolgi rok) je v igri stav vsak igralec v izgubi – in sicer točno za višino provizije, ki jo je plačal organizatorjem, in davka, ki ga je ob dobitkih plačal državi (in ga ne dobil vrnjenega ob izgubah).
A kaj imajo športne stave skupnega z bankami? Stoletja so banke imele predvsem eno vlogo – posredovati med tistimi, ki denarja trenutno ne potrebujejo ali ga ne znajo bolje investirati kot za obresti, in tistimi, ki denar danes potrebujejo, pa ga bodo vrnili jutri oz. ga znajo investirati za večji dobiček, kot bodo plačali obresti za njegovo izposojo. Na eni strani posojilodajalci, na drugi posojilojemalci, med njimi pa banka, ki pobere posredniško provizijo. In podobno kot organizatorji športnih stav se tudi banke dobro zavedajo, da je znesek njihove provizije odvisen predvsem od prometa, ki ga ustvarjajo »igralci« na finančnih trgih.
Začetki bančnih stav so bili precej nedolžni – poleg kreditne dejavnosti, ki so jo za večje stranke zapakirale v pakete takih in drugačnih obveznic, so banke začele opravljati še valutne zamenjave in posredovale med kupci in prodajalci delnic podjetij. Temeljna ideja ni sporna – lastniki morajo imeti možnost prodati svojo lastnino, podjetja za svoje poslovanje potrebujejo različne valute in vire financiranja, posredniki pa morajo biti vredni zaupanja. A kaj kmalu so banke ugotovile, da se jim bodo prihodki močno povečali, če bodo v posredniško »igro« pritegnile tudi tiste, ki jih v času med nakupom in prodajo zanima predvsem razlika v ceni (ne pa tudi npr. dividende). Ker se denar teh ljudi (nekateri jim pravijo špekulanti) preliva le iz enih žepov v druge, je njihovo igranje z verjetnostmi na finančnih trgih popolnoma enako klasičnim igram na srečo, le da so produkti, na katere stavijo, lahko še precej bolj zapleteni kot pri prej omenjenem nogometu.
Bankam namreč omogočanje špekulativnega trgovanja z osnovnimi finančnimi instrumenti, kot so delnice, valute, obveznice, kmalu ni bilo dovolj. Hotele so pridobiti tudi tiste »igralce«, ki tveganju sicer niso naklonjeni, vendar ko so v igri malo verjetni, a veliki dobitki, svoje stališče spremenijo. Izmislile so si cel kup izvedenih instrumentov, od finančnih (opcije, terminske pogodbe, pogodbe na razliko v ceni, diskontni/garantirani/turbo certifikati, strukturirani produkti, finančni vzvodi ipd.) do blagovnih, ki se glasijo na kovine, energijo, kmetijske pridelke, vreme itd. Danes je izvedenih instrumentov neskončno mnogo. Tako rekoč vsaka banka lahko izda produkt, ki ga sestavi iz skoraj poljubne kombinacije vrednostnih papirjev. Ena opcija, dve obveznici, nekaj tehnoloških delnic … pa dajmo zraven še kak indeks, pa na zlato in nafto ne pozabimo. Napišimo še prospekt in igralci na srečo ga bodo lahko kupovali in prodajali. Ali ga prodajali na kratko. Si ga izposojali. Ga zastavljali. Karkoli, samo da ustvarjajo promet, od katerega bomo pobrali provizijo.
Že na prvi pogled se torej zdi, da gre pri špekuliranju na finančnih trgih za igro ničelne vsote, kar pravzaprav igre na srečo definira. A banke nočejo, da bi se igralci tega zavedali, saj bi jih zavedanje lahko odvrnilo od igranja, državam omogočilo višje obdavčitve in s tem od igre odvrnilo še več igralcev. In tudi zato so izjave »lažnega borznega trgovca« Alessija Rastanija, kakršna je »Vlade ne vladajo svetu – svetu vlada Goldman Sachs«, pred dobrim mesecem razburile svetovno in predvsem bančno javnost.
Ocenjuje se, da je danes več kot 80 % vsega trgovanja na finančnih trgih špekulativnega. Vrednost vseh izvedenih finančnih instrumentov je približno 3,5-krat višja od vrednosti vsega premoženja na svetu. Zaslužki posrednikov s temi instrumenti so torej velikanski. Banke neposredno ali posredno denar od teh iger jemljejo skoraj vsem ljudem. A za uspešnost te dejavnosti je nujno, da se ljudje ne zavedamo, da gre za igro na srečo. Banke v svojem pohlepu nočejo, da bi igralci na finančnih trgih uvideli, v kako neumne – matematično vnaprej obsojene na neuspeh – posle se spuščajo. In s tega vidika na prvi pogled razmeroma radikalen slogan »Denar ljudem, ne bankam!« dobi precej več smisla.
|
|
15.08.13 at 11:42
RE: Janez
V Mladini sem med pismi bralcev pred slabima dvema letoma objavil tole (če se da komu brat :
Marcel Štefančič v svojem članku pojasnjuje, kako so se protestniki gibanja 99 odstotkov povezali z idejami in masko Guya Fawkesa. Mislim, da je treba temeljno idejo protestnikov, ki »nasprotujejo diktaturi razšopirjenega, pohlepnega finančnega sektorja«, pogledati nekoliko podrobneje.
Še pred časom si pri nogometu lahko stavil na 3 možnosti: na zmago ekipe A, na zmago ekipe B ali na neodločen izid. Že bežen pogled na današnje stavnice razkrije, da lahko stavimo na cel kup »izvedenih« produktov: katera ekipa bo prva dala gol, bosta obe ekipi dali gol, bo vsota golov na tekmi večja od x, v katerem polčasu bo padel prvi gol, katera ekipa bo prva dobila rumeni karton ipd. Kako in predvsem zakaj je prišlo do take spremembe?
Organizatorji stav se dobro zavedajo, da za njihov zaslužek ni pomembno, kdo zmaga, ampak le, koliko ljudje stavijo. Provizijo namreč poberejo v vsakem primeru, od vseh pri stavi sodelujočih, ne glede na zmagovalca ali poraženca. Več ko je vplačil, večji je njihov provizijski zaslužek. Ker smo ljudje tveganju tem bolj naklonjeni, bolj ko gre za malo verjetne, a velike dobitke, kar sta dokazovala že nobelovca Kahneman in Tversky in na kar kaže priljubljenost loterije, si prireditelji športnih (in drugih) stav izmišljujejo čedalje bolj »čudaške« produkte, da bi le k igri pritegnili čim več ljudi. Z verjetnostnega vidika se namreč vsaka stava za igralce izide z ničelno vsoto – denar gre le iz enih žepov v druge. Statistično gledano (torej na dolgi rok) je v igri stav vsak igralec v izgubi – in sicer točno za višino provizije, ki jo je plačal organizatorjem, in davka, ki ga je ob dobitkih plačal državi (in ga ne dobil vrnjenega ob izgubah).
A kaj imajo športne stave skupnega z bankami? Stoletja so banke imele predvsem eno vlogo – posredovati med tistimi, ki denarja trenutno ne potrebujejo ali ga ne znajo bolje investirati kot za obresti, in tistimi, ki denar danes potrebujejo, pa ga bodo vrnili jutri oz. ga znajo investirati za večji dobiček, kot bodo plačali obresti za njegovo izposojo. Na eni strani posojilodajalci, na drugi posojilojemalci, med njimi pa banka, ki pobere posredniško provizijo. In podobno kot organizatorji športnih stav se tudi banke dobro zavedajo, da je znesek njihove provizije odvisen predvsem od prometa, ki ga ustvarjajo »igralci« na finančnih trgih.
Začetki bančnih stav so bili precej nedolžni – poleg kreditne dejavnosti, ki so jo za večje stranke zapakirale v pakete takih in drugačnih obveznic, so banke začele opravljati še valutne zamenjave in posredovale med kupci in prodajalci delnic podjetij. Temeljna ideja ni sporna – lastniki morajo imeti možnost prodati svojo lastnino, podjetja za svoje poslovanje potrebujejo različne valute in vire financiranja, posredniki pa morajo biti vredni zaupanja. A kaj kmalu so banke ugotovile, da se jim bodo prihodki močno povečali, če bodo v posredniško »igro« pritegnile tudi tiste, ki jih v času med nakupom in prodajo zanima predvsem razlika v ceni (ne pa tudi npr. dividende). Ker se denar teh ljudi (nekateri jim pravijo špekulanti) preliva le iz enih žepov v druge, je njihovo igranje z verjetnostmi na finančnih trgih popolnoma enako klasičnim igram na srečo, le da so produkti, na katere stavijo, lahko še precej bolj zapleteni kot pri prej omenjenem nogometu.
Bankam namreč omogočanje špekulativnega trgovanja z osnovnimi finančnimi instrumenti, kot so delnice, valute, obveznice, kmalu ni bilo dovolj. Hotele so pridobiti tudi tiste »igralce«, ki tveganju sicer niso naklonjeni, vendar ko so v igri malo verjetni, a veliki dobitki, svoje stališče spremenijo. Izmislile so si cel kup izvedenih instrumentov, od finančnih (opcije, terminske pogodbe, pogodbe na razliko v ceni, diskontni/garantirani/turbo certifikati, strukturirani produkti, finančni vzvodi ipd.) do blagovnih, ki se glasijo na kovine, energijo, kmetijske pridelke, vreme itd. Danes je izvedenih instrumentov neskončno mnogo. Tako rekoč vsaka banka lahko izda produkt, ki ga sestavi iz skoraj poljubne kombinacije vrednostnih papirjev. Ena opcija, dve obveznici, nekaj tehnoloških delnic … pa dajmo zraven še kak indeks, pa na zlato in nafto ne pozabimo. Napišimo še prospekt in igralci na srečo ga bodo lahko kupovali in prodajali. Ali ga prodajali na kratko. Si ga izposojali. Ga zastavljali. Karkoli, samo da ustvarjajo promet, od katerega bomo pobrali provizijo.
Že na prvi pogled se torej zdi, da gre pri špekuliranju na finančnih trgih za igro ničelne vsote, kar pravzaprav igre na srečo definira. A banke nočejo, da bi se igralci tega zavedali, saj bi jih zavedanje lahko odvrnilo od igranja, državam omogočilo višje obdavčitve in s tem od igre odvrnilo še več igralcev. In tudi zato so izjave »lažnega borznega trgovca« Alessija Rastanija, kakršna je »Vlade ne vladajo svetu – svetu vlada Goldman Sachs«, pred dobrim mesecem razburile svetovno in predvsem bančno javnost.
Ocenjuje se, da je danes več kot 80 % vsega trgovanja na finančnih trgih špekulativnega. Vrednost vseh izvedenih finančnih instrumentov je približno 3,5-krat višja od vrednosti vsega premoženja na svetu. Zaslužki posrednikov s temi instrumenti so torej velikanski. Banke neposredno ali posredno denar od teh iger jemljejo skoraj vsem ljudem. A za uspešnost te dejavnosti je nujno, da se ljudje ne zavedamo, da gre za igro na srečo. Banke v svojem pohlepu nočejo, da bi igralci na finančnih trgih uvideli, v kako neumne – matematično vnaprej obsojene na neuspeh – posle se spuščajo. In s tega vidika na prvi pogled razmeroma radikalen slogan »Denar ljudem, ne bankam!« dobi precej več smisla.
Jaz se bojim, da je stvar še precej hujša. Nateg niso samo bančni produkti. Celotni monetarni sistemi so nateg, to je najhuje. Zadnjič sem si ogledal "srhljivko" o temeljni svetovni valuti, dolarju. Če je resnica, da ZDA vsako uro zapravijo 200 milijonov dolarjev (4.8 miljarde na dan), ki jih nimajo in še huje, niso več sposobni vračati niti obresti (ki so za njih pod 0.50% - le kako je to mogoče) in namesto tega le natisnejo nov denar... pomeni, da se nam obeta (še posebej pa njim) najhujša recesija ever. Stvar pomeni, da ima ZDA hiperinflacijo, ki jo zanikajo in da dolar v resnici ni vreden počenega groša. Se pravi se obeta razvrednotenje, ko bo prepozno, pa ljudje dolarjev nikakor ne bodo mogli zamenjati, ali pa bodo celo prepovedali posest zlata, srebra in tujih valut, kar v njihovem ultrakomunizmu sploh ni nemogoče. Nekako imam občutek, da bo na koncu zopet nekdo drug najebal na ta račun, tako kot se je zgodilo z zadnjo recesijo.
Govori se, da se ostale velesile sestajajo brez navzočnosti ZDA v smislu dogovorov o novi svetovni valuti in o tem kako se čimprej znebiti dolarja. Vesel bi bil, če kdo, ki se dejansko spozna na ekonomijo (in je slišal kaj o tem) malce pokomentira...
|
|
19.08.13 at 15:29
RE: Janez
V Mladini sem med pismi bralcev pred slabima dvema letoma objavil tole (če se da komu brat :
Marcel Štefančič v svojem članku pojasnjuje, kako so se protestniki gibanja 99 odstotkov povezali z idejami in masko Guya Fawkesa. Mislim, da je treba temeljno idejo protestnikov, ki »nasprotujejo diktaturi razšopirjenega, pohlepnega finančnega sektorja«, pogledati nekoliko podrobneje.
Še pred časom si pri nogometu lahko stavil na 3 možnosti: na zmago ekipe A, na zmago ekipe B ali na neodločen izid. Že bežen pogled na današnje stavnice razkrije, da lahko stavimo na cel kup »izvedenih« produktov: katera ekipa bo prva dala gol, bosta obe ekipi dali gol, bo vsota golov na tekmi večja od x, v katerem polčasu bo padel prvi gol, katera ekipa bo prva dobila rumeni karton ipd. Kako in predvsem zakaj je prišlo do take spremembe?
Organizatorji stav se dobro zavedajo, da za njihov zaslužek ni pomembno, kdo zmaga, ampak le, koliko ljudje stavijo. Provizijo namreč poberejo v vsakem primeru, od vseh pri stavi sodelujočih, ne glede na zmagovalca ali poraženca. Več ko je vplačil, večji je njihov provizijski zaslužek. Ker smo ljudje tveganju tem bolj naklonjeni, bolj ko gre za malo verjetne, a velike dobitke, kar sta dokazovala že nobelovca Kahneman in Tversky in na kar kaže priljubljenost loterije, si prireditelji športnih (in drugih) stav izmišljujejo čedalje bolj »čudaške« produkte, da bi le k igri pritegnili čim več ljudi. Z verjetnostnega vidika se namreč vsaka stava za igralce izide z ničelno vsoto – denar gre le iz enih žepov v druge. Statistično gledano (torej na dolgi rok) je v igri stav vsak igralec v izgubi – in sicer točno za višino provizije, ki jo je plačal organizatorjem, in davka, ki ga je ob dobitkih plačal državi (in ga ne dobil vrnjenega ob izgubah).
A kaj imajo športne stave skupnega z bankami? Stoletja so banke imele predvsem eno vlogo – posredovati med tistimi, ki denarja trenutno ne potrebujejo ali ga ne znajo bolje investirati kot za obresti, in tistimi, ki denar danes potrebujejo, pa ga bodo vrnili jutri oz. ga znajo investirati za večji dobiček, kot bodo plačali obresti za njegovo izposojo. Na eni strani posojilodajalci, na drugi posojilojemalci, med njimi pa banka, ki pobere posredniško provizijo. In podobno kot organizatorji športnih stav se tudi banke dobro zavedajo, da je znesek njihove provizije odvisen predvsem od prometa, ki ga ustvarjajo »igralci« na finančnih trgih.
Začetki bančnih stav so bili precej nedolžni – poleg kreditne dejavnosti, ki so jo za večje stranke zapakirale v pakete takih in drugačnih obveznic, so banke začele opravljati še valutne zamenjave in posredovale med kupci in prodajalci delnic podjetij. Temeljna ideja ni sporna – lastniki morajo imeti možnost prodati svojo lastnino, podjetja za svoje poslovanje potrebujejo različne valute in vire financiranja, posredniki pa morajo biti vredni zaupanja. A kaj kmalu so banke ugotovile, da se jim bodo prihodki močno povečali, če bodo v posredniško »igro« pritegnile tudi tiste, ki jih v času med nakupom in prodajo zanima predvsem razlika v ceni (ne pa tudi npr. dividende). Ker se denar teh ljudi (nekateri jim pravijo špekulanti) preliva le iz enih žepov v druge, je njihovo igranje z verjetnostmi na finančnih trgih popolnoma enako klasičnim igram na srečo, le da so produkti, na katere stavijo, lahko še precej bolj zapleteni kot pri prej omenjenem nogometu.
Bankam namreč omogočanje špekulativnega trgovanja z osnovnimi finančnimi instrumenti, kot so delnice, valute, obveznice, kmalu ni bilo dovolj. Hotele so pridobiti tudi tiste »igralce«, ki tveganju sicer niso naklonjeni, vendar ko so v igri malo verjetni, a veliki dobitki, svoje stališče spremenijo. Izmislile so si cel kup izvedenih instrumentov, od finančnih (opcije, terminske pogodbe, pogodbe na razliko v ceni, diskontni/garantirani/turbo certifikati, strukturirani produkti, finančni vzvodi ipd.) do blagovnih, ki se glasijo na kovine, energijo, kmetijske pridelke, vreme itd. Danes je izvedenih instrumentov neskončno mnogo. Tako rekoč vsaka banka lahko izda produkt, ki ga sestavi iz skoraj poljubne kombinacije vrednostnih papirjev. Ena opcija, dve obveznici, nekaj tehnoloških delnic … pa dajmo zraven še kak indeks, pa na zlato in nafto ne pozabimo. Napišimo še prospekt in igralci na srečo ga bodo lahko kupovali in prodajali. Ali ga prodajali na kratko. Si ga izposojali. Ga zastavljali. Karkoli, samo da ustvarjajo promet, od katerega bomo pobrali provizijo.
Že na prvi pogled se torej zdi, da gre pri špekuliranju na finančnih trgih za igro ničelne vsote, kar pravzaprav igre na srečo definira. A banke nočejo, da bi se igralci tega zavedali, saj bi jih zavedanje lahko odvrnilo od igranja, državam omogočilo višje obdavčitve in s tem od igre odvrnilo še več igralcev. In tudi zato so izjave »lažnega borznega trgovca« Alessija Rastanija, kakršna je »Vlade ne vladajo svetu – svetu vlada Goldman Sachs«, pred dobrim mesecem razburile svetovno in predvsem bančno javnost.
Ocenjuje se, da je danes več kot 80 % vsega trgovanja na finančnih trgih špekulativnega. Vrednost vseh izvedenih finančnih instrumentov je približno 3,5-krat višja od vrednosti vsega premoženja na svetu. Zaslužki posrednikov s temi instrumenti so torej velikanski. Banke neposredno ali posredno denar od teh iger jemljejo skoraj vsem ljudem. A za uspešnost te dejavnosti je nujno, da se ljudje ne zavedamo, da gre za igro na srečo. Banke v svojem pohlepu nočejo, da bi igralci na finančnih trgih uvideli, v kako neumne – matematično vnaprej obsojene na neuspeh – posle se spuščajo. In s tega vidika na prvi pogled razmeroma radikalen slogan »Denar ljudem, ne bankam!« dobi precej več smisla.
Priznanje, da se lahko na malo daljši rok igramo le igre z ničelno vsoto je po mojem tisto, ki nam gre vsem težko v glavo, tudi če nam je sicer jasno, da se mora eksponentna rast ustaviti.
Trenutno je svetovno gospodarstvo predstavljeno kot igra s pozitivno vsoto, tisto, kar je pozitivno pri vsem skupaj, temu rečemo gospodarska rast. Pred časom sem tudi sam zapisal, da me je strah časov, ko si bomo upali priznati, da v neskončnost ne moremo rasti. To pa zato, ker se tudi ob prividu rasti obstaja upanje, da lahko preganjaš tisti procent novo ustvarjenega, brez da bi s tem oškodoval druge. V igrah z ničelno vsoto tega ni, strategije so usmerjene v ohranitev statičnega ravnovesja, družbe postanejo strahotno nemobilne, načini ohranjanja tega statusa quo pa so lahko tudi precej brutalni. V moji predstavi tako nekako kot spopadi za nadzor nad ozemljem skozi zgodovino, recimo svetovne vojne so v dvajsetem stoletju izbruhnile, ko ni bilo več česa kolonizirati niti v Afriki.
Zato se tudi če vemo, da je rast čedalje bolj lutkovna predstava (donosi vztrajno padajo, provizije pač ne), v odsotnosti druge ideje o humani družbi, le te še vedno oklepamo.
|
|
This thread has been automatically locked because there was no activity for more than certain number of days. If you wish to discuss this topic further please attach a new thread to it.
|
(Posts 1 to 6 from 6,
shown
, hook shown
)
|
Number of link per page :
|
Javascript must be enabled to use this form.
Button
Button
Button
Button
Button

please wait ...
|
|