Button
Are you sure that you want to delete filter?
Yes
No
You must choose a filter!
Close
Button
You will save filter data!
|
or
|
|
Existing filter name:
|
|
Shrani
|
Cancel
Button
please wait ...
Start-up nateg
Thread
|
(Posts 1 to 3 from 3,
shown
, hook shown
)
|
Number of link per page :
|
|
|
Z internetom in digitalnim razvojem se je posel ustanavljanja podjetij zelo razmahnil, s start-upi se danes ukvarjajo pravzaprav vsi – od mladih in malo manj mladih podjetnikov, prek oblikovalcev, tržnikov, programerjev, novinarjev, bančnikov, komunikacijskih družb, spletnih velikanov, filmskih studiev do svetovalcev, mentorjev, podjetniških pospeševalnikov, semenskega kapitala in finančnih skladov. Skratka, s start-upi je povezana cela mala industrija, ki seveda od njih tudi živi.
Na drugi strani pa imamo statistične podatke: skladi tveganega kapitala vložijo svoj denar v vsako 400-to idejo, ki jo proučijo, skoraj vsi njihovi prihodki pa pridejo od 5 % naložb. Kar pomeni, da je zares uspešna šele vsaka osemtisoča ideja.
Kaj to pomeni za prve člene v tej verigi, za podjetnike? Da velika večina ne bo uspešna, tisti, ki pa bodo, pa od tega ne bodo imeli veliko, saj jim bo večino pobrala vsa ta industrija.
Zadeva me spominja na zlatokopsko mrzlico, v kateri je obogatelo zelo malo zlatokopov, po drugi strani pa kar nekaj podjetij, ki so zlatokope oskrbovali, kot npr. Levi Strauss, ki jih je oskrboval s hlačami in šotori. Skladi tveganega kapitala so šli celo tako daleč, da podjetnike učijo, kako naj jim predstavijo svojo idejo, da bo videti čim bolj mikavna, s čimer predstavitve izgubljajo izvirnost. In konec koncev – mar ni osnovna dejavnost skladov iskanje novih talentov, ne pa, da sedijo v svojih usnjenih stolih in postavljajo pogoje, kdo in kdaj lahko pride k njim?
In zato mislim, da je celotna scena, ki se dogaja okoli start-upov, en velik nateg. Podobno, kot je nateg scena, ki se dogaja okoli športnikov, od katerih živi cela industrija, športnikov, ki bi živeli od športa, pa je le drobna peščica tistih, ki trenirajo na stotine ur, dni in tednov. Če bi bilo po moje, bi oboje prepovedal. Tako razne pospeševalnike in sklade tveganega kapitala kot profesionalni šport. Ker je verjetnost uspeha tako majhna, da je skoraj zanemarljiva, cele množice ljudi v tem pušča kup denarja, časa in energije, ki bi jih z verjetnostnega računa lahko precej uspešneje lahko porabili kje drugje.
Kakšna je torej po mojem mnenju rešitev za podjetnike? Sedijo naj svojim sanjam, vztrajajo naj pri svoji ideji, a naj to počnejo na star, tradicionalen način. Počasi, a vztrajno, brez želje po hitrem bogastvu. Če že imajo res dobro idejo, bodo v svojem življenju najverjetneje imeli le eno, kajti tisti, ki bi imeli odlični dve ideji ali več, skoraj ne obstajajo. In naj od te svoje ideje živijo dobro sami, ne pa cel kup ljudi, ki ni naredil drugega, kot v določenem trenutku izkoristil njihovo nemoč. Obstaja namreč množica podjetnikov, ki so obogateli na `tradicionalen` način, le znani in popularni niso toliko kot tisti, ki jih za svoje potrebe poveličuje start-up industrija.
Podobno očitno razmišlja tudi lastnik Datalaba. Nekaj povzetkov njegovega razmišljanja: - Start-upi niso podjetja, katerih gorivo je denar ali akumulacija, nasprotno, start-upi so podjetja, ki vampirizirajo nefinančne vire in predvsem delovni elan zaposlenih ter tako gradijo svojo konkurenčno prednost.
- Kar 99 odstotkov start-upov ne bo preživelo v zamišljeni obliki. Zaradi brbotajoče start-upovske scene celo velika podjetja opuščajo razvojne oddelke, saj je precej ceneje za pridobitev tehnologije kar kupiti start-up. Intelektualno lastnino, razvito s podplačanimi kreativci v start-upu, je možno zelo poceni kupiti od vlagatelja, ki želi izhod.
- Tipičen scenarij: imaš dobro idejo. Narediš start-up, najdeš venture sklad. Podpišeš pogodbo in dobiš denar, z njim pa obveznosti. Svetovalce in druge cash-burnerje. Denar je kmalu porabljen, uresničitev ciljev pa zaradi velikopoteznosti teh precej pod postavljeno mejo. Pride bridge posojilo in venture sklad poveča svoje lastništvo z 20 na 60 odstotkov. Upravljavec sklada govori s svojim prijateljem v multinacionalki, ki o tehnologiji razmišlja, ter mu vložek proda. Multinacionalka je dobila tehnologijo ceneje, upravljavec venture sklada je zaslužil, ustanovitelji pa pač odpišejo nekaj let trdih prizadevanj in so veseli, da jim banka ne zapleni družinske hiše.
- Težava Slovenije ni v začetku podjetja, temveč pozneje - takrat, ko bi podjetje moralo začeti živeti od svojih prihodkov. Majhen, dvomilijonski trg namreč pomeni, da imaš lahko tisoč kupcev, ne 100 tisoč. Če jih želiš imeti 100 tisoč, potem je treba odpirati druge trge. Prag dosega ekonomije obsega pa se z vsakim dodatnim trgom zviša, saj se zvišajo stroški za prevode, trženje in prodajne službe ter ne nazadnje za delovanje v različnih jurisdikcijah.
- Namesto spodbujanja nastanka podjetij s simboličnimi vložki 10-50 tisoč evrov zagonskega kapitala, bi morali ta sredstva povečati in nameniti za pomoč podjetjem na poznejših stopnjah razvoja. Namesto gradnje tehnoloških inkubatorjev (jih je dovolj in z raznovrstnimi kompetenčnimi/odličnostnimi centri resnično preveč) bi potrebovali »access to market« inkubatorje - nekakšne prodajne salone tehnologije. Slovenska start-up hiša v San Franciscu je dober primer in začetek. Namesto lažjega odpiranja podjetja raje lažje tekoče poslovanje tega. Namesto popularizacije patentiranja raje boljšo in predvsem hitrejšo zakonsko zaščito, podprto s podporo diplomatskih predstavništev po svetu (start-up se težko pravno bojuje z multinacionalko - veliko več lahko naredi država z mehkimi pritiski).
|
|
|
04.11.14 at 16:28
RE: Janez
Podobno očitno razmišlja tudi lastnik Datalaba. Nekaj povzetkov njegovega razmišljanja: - Start-upi niso podjetja, katerih gorivo je denar ali akumulacija, nasprotno, start-upi so podjetja, ki vampirizirajo nefinančne vire in predvsem delovni elan zaposlenih ter tako gradijo svojo konkurenčno prednost.
- Kar 99 odstotkov start-upov ne bo preživelo v zamišljeni obliki. Zaradi brbotajoče start-upovske scene celo velika podjetja opuščajo razvojne oddelke, saj je precej ceneje za pridobitev tehnologije kar kupiti start-up. Intelektualno lastnino, razvito s podplačanimi kreativci v start-upu, je možno zelo poceni kupiti od vlagatelja, ki želi izhod.
- Tipičen scenarij: imaš dobro idejo. Narediš start-up, najdeš venture sklad. Podpišeš pogodbo in dobiš denar, z njim pa obveznosti. Svetovalce in druge cash-burnerje. Denar je kmalu porabljen, uresničitev ciljev pa zaradi velikopoteznosti teh precej pod postavljeno mejo. Pride bridge posojilo in venture sklad poveča svoje lastništvo z 20 na 60 odstotkov. Upravljavec sklada govori s svojim prijateljem v multinacionalki, ki o tehnologiji razmišlja, ter mu vložek proda. Multinacionalka je dobila tehnologijo ceneje, upravljavec venture sklada je zaslužil, ustanovitelji pa pač odpišejo nekaj let trdih prizadevanj in so veseli, da jim banka ne zapleni družinske hiše.
- Težava Slovenije ni v začetku podjetja, temveč pozneje - takrat, ko bi podjetje moralo začeti živeti od svojih prihodkov. Majhen, dvomilijonski trg namreč pomeni, da imaš lahko tisoč kupcev, ne 100 tisoč. Če jih želiš imeti 100 tisoč, potem je treba odpirati druge trge. Prag dosega ekonomije obsega pa se z vsakim dodatnim trgom zviša, saj se zvišajo stroški za prevode, trženje in prodajne službe ter ne nazadnje za delovanje v različnih jurisdikcijah.
- Namesto spodbujanja nastanka podjetij s simboličnimi vložki 10-50 tisoč evrov zagonskega kapitala, bi morali ta sredstva povečati in nameniti za pomoč podjetjem na poznejših stopnjah razvoja. Namesto gradnje tehnoloških inkubatorjev (jih je dovolj in z raznovrstnimi kompetenčnimi/odličnostnimi centri resnično preveč) bi potrebovali »access to market« inkubatorje - nekakšne prodajne salone tehnologije. Slovenska start-up hiša v San Franciscu je dober primer in začetek. Namesto lažjega odpiranja podjetja raje lažje tekoče poslovanje tega. Namesto popularizacije patentiranja raje boljšo in predvsem hitrejšo zakonsko zaščito, podprto s podporo diplomatskih predstavništev po svetu (start-up se težko pravno bojuje z multinacionalko - veliko več lahko naredi država z mehkimi pritiski).
Odlično razmišljanje. Človek se počuti kar manj osamljenega med misleci.
|
|
|
05.11.14 at 14:38
RE: Janez
Podobno očitno razmišlja tudi lastnik Datalaba. Nekaj povzetkov njegovega razmišljanja: - Start-upi niso podjetja, katerih gorivo je denar ali akumulacija, nasprotno, start-upi so podjetja, ki vampirizirajo nefinančne vire in predvsem delovni elan zaposlenih ter tako gradijo svojo konkurenčno prednost.
- Kar 99 odstotkov start-upov ne bo preživelo v zamišljeni obliki. Zaradi brbotajoče start-upovske scene celo velika podjetja opuščajo razvojne oddelke, saj je precej ceneje za pridobitev tehnologije kar kupiti start-up. Intelektualno lastnino, razvito s podplačanimi kreativci v start-upu, je možno zelo poceni kupiti od vlagatelja, ki želi izhod.
- Tipičen scenarij: imaš dobro idejo. Narediš start-up, najdeš venture sklad. Podpišeš pogodbo in dobiš denar, z njim pa obveznosti. Svetovalce in druge cash-burnerje. Denar je kmalu porabljen, uresničitev ciljev pa zaradi velikopoteznosti teh precej pod postavljeno mejo. Pride bridge posojilo in venture sklad poveča svoje lastništvo z 20 na 60 odstotkov. Upravljavec sklada govori s svojim prijateljem v multinacionalki, ki o tehnologiji razmišlja, ter mu vložek proda. Multinacionalka je dobila tehnologijo ceneje, upravljavec venture sklada je zaslužil, ustanovitelji pa pač odpišejo nekaj let trdih prizadevanj in so veseli, da jim banka ne zapleni družinske hiše.
- Težava Slovenije ni v začetku podjetja, temveč pozneje - takrat, ko bi podjetje moralo začeti živeti od svojih prihodkov. Majhen, dvomilijonski trg namreč pomeni, da imaš lahko tisoč kupcev, ne 100 tisoč. Če jih želiš imeti 100 tisoč, potem je treba odpirati druge trge. Prag dosega ekonomije obsega pa se z vsakim dodatnim trgom zviša, saj se zvišajo stroški za prevode, trženje in prodajne službe ter ne nazadnje za delovanje v različnih jurisdikcijah.
- Namesto spodbujanja nastanka podjetij s simboličnimi vložki 10-50 tisoč evrov zagonskega kapitala, bi morali ta sredstva povečati in nameniti za pomoč podjetjem na poznejših stopnjah razvoja. Namesto gradnje tehnoloških inkubatorjev (jih je dovolj in z raznovrstnimi kompetenčnimi/odličnostnimi centri resnično preveč) bi potrebovali »access to market« inkubatorje - nekakšne prodajne salone tehnologije. Slovenska start-up hiša v San Franciscu je dober primer in začetek. Namesto lažjega odpiranja podjetja raje lažje tekoče poslovanje tega. Namesto popularizacije patentiranja raje boljšo in predvsem hitrejšo zakonsko zaščito, podprto s podporo diplomatskih predstavništev po svetu (start-up se težko pravno bojuje z multinacionalko - veliko več lahko naredi država z mehkimi pritiski).
res je!! če nimaš na začetku, boš imel na koncu še manj. Treba začet skromno in napredovat počasi!! predvsem pa vlagat v razvoj in ne prec prvi dobiček odnest u kazino.
podobno je s tistimi stimulacijami za zaposlovanje, Čez eno leto so itak zopet vsi nazaj na zavodu, gnar je šou pa u maloro.
|
|
|
06.11.14 at 14:15
RE: Janez
Podobno očitno razmišlja tudi lastnik Datalaba. Nekaj povzetkov njegovega razmišljanja: - Start-upi niso podjetja, katerih gorivo je denar ali akumulacija, nasprotno, start-upi so podjetja, ki vampirizirajo nefinančne vire in predvsem delovni elan zaposlenih ter tako gradijo svojo konkurenčno prednost.
- Kar 99 odstotkov start-upov ne bo preživelo v zamišljeni obliki. Zaradi brbotajoče start-upovske scene celo velika podjetja opuščajo razvojne oddelke, saj je precej ceneje za pridobitev tehnologije kar kupiti start-up. Intelektualno lastnino, razvito s podplačanimi kreativci v start-upu, je možno zelo poceni kupiti od vlagatelja, ki želi izhod.
- Tipičen scenarij: imaš dobro idejo. Narediš start-up, najdeš venture sklad. Podpišeš pogodbo in dobiš denar, z njim pa obveznosti. Svetovalce in druge cash-burnerje. Denar je kmalu porabljen, uresničitev ciljev pa zaradi velikopoteznosti teh precej pod postavljeno mejo. Pride bridge posojilo in venture sklad poveča svoje lastništvo z 20 na 60 odstotkov. Upravljavec sklada govori s svojim prijateljem v multinacionalki, ki o tehnologiji razmišlja, ter mu vložek proda. Multinacionalka je dobila tehnologijo ceneje, upravljavec venture sklada je zaslužil, ustanovitelji pa pač odpišejo nekaj let trdih prizadevanj in so veseli, da jim banka ne zapleni družinske hiše.
- Težava Slovenije ni v začetku podjetja, temveč pozneje - takrat, ko bi podjetje moralo začeti živeti od svojih prihodkov. Majhen, dvomilijonski trg namreč pomeni, da imaš lahko tisoč kupcev, ne 100 tisoč. Če jih želiš imeti 100 tisoč, potem je treba odpirati druge trge. Prag dosega ekonomije obsega pa se z vsakim dodatnim trgom zviša, saj se zvišajo stroški za prevode, trženje in prodajne službe ter ne nazadnje za delovanje v različnih jurisdikcijah.
- Namesto spodbujanja nastanka podjetij s simboličnimi vložki 10-50 tisoč evrov zagonskega kapitala, bi morali ta sredstva povečati in nameniti za pomoč podjetjem na poznejših stopnjah razvoja. Namesto gradnje tehnoloških inkubatorjev (jih je dovolj in z raznovrstnimi kompetenčnimi/odličnostnimi centri resnično preveč) bi potrebovali »access to market« inkubatorje - nekakšne prodajne salone tehnologije. Slovenska start-up hiša v San Franciscu je dober primer in začetek. Namesto lažjega odpiranja podjetja raje lažje tekoče poslovanje tega. Namesto popularizacije patentiranja raje boljšo in predvsem hitrejšo zakonsko zaščito, podprto s podporo diplomatskih predstavništev po svetu (start-up se težko pravno bojuje z multinacionalko - veliko več lahko naredi država z mehkimi pritiski).
Odlična in brezplačna literatura za štartnike:
http://delajvitko.si/
|
|
(Posts 1 to 3 from 3,
shown
, hook shown
)
|
Number of link per page :
|
Javascript must be enabled to use this form.
Button
Button
Button
Button
Button
please wait ...
|
|